Galerije

V soboto, 20. junija, smo se člani planinskega društva že ob 4. uri zjutraj odpravili iz Vidma proti Bohinju. Naš cilj je bila ena najlepših slovenskih gorskih dolin – Dolina Triglavskih jezer, do katere smo se namenili po zahtevni, slikoviti poti preko Komarče.

Po prihodu do Koče pri slapu Savica smo si oprtali nahrbtnike in se podali na pot. Že pred odhodom smo pripravili dva načrta: načrt A je predvideval vzpon vse do Ledvičkega jezera, medtem ko je načrt B zaradi napovedanih popoldanskih neviht vključeval obisk Koče pri Triglavskih jezerih.

Pred nami je bil vroč poletni dan, saj nas je spremljal vročinski val. K sreči večji del poti poteka po senčni strani, kar je vzpon precej olajšalo. Dobra volja, prijetna družba in želja po novih doživetjih so nas spremljale na vsakem koraku. Strmi in ponekod zahtevni odseki Komarče so od nas zahtevali nekaj dodatnega napora, a smo jih uspešno premagovali.

Poseben trenutek je nastopil, ko se je pred nami prvič odprl pogled na Črno jezero. Občudovali smo njegovo mirno gladino in si privoščili krajši postanek, nato pa nadaljevali pot proti Dolini Triglavskih jezer.

Ob prihodu do Koče pri Triglavskih jezerih smo opazili oblake, ki so se zbirali v daljavi. Po tehtnem premisleku smo se odločili za načrt B in ostali pri koči. Odločitev se je kmalu izkazala za pravilno. Čudovita kulisa okoliških vrhov, kristalno čisto Dvojno jezero in spokojnost gorske pokrajine so ustvarili pravo planinsko pravljico. V tem nepozabnem okolju smo preživeli dobro uro, uživali v razgledih in si nabrali novih moči.

Po počitku smo se po isti poti odpravili nazaj proti dolini. Šele med sestopom smo zares začutili, kako zahtevna in strma je Komarča.

Na nekaterih mestih je pot izpostavljena, teren pa zahteva popolno zbranost in previdnost. Obvezna uporaba čelade se je izkazala za pravilno odločitev.

V dolino smo se vrnili utrujeni, a zadovoljni in polni lepih vtisov. Za zasluženo nagrado smo si privoščili osvežilno kopanje, ki je blagodejno vplivalo na utrujene noge. V vročem poletnem dnevu smo na poti popili ogromno tekočine, a dobra volja nas ni zapustila niti za trenutek.

Ko smo se že udobno namestili v kombi in se odpeljali proti Bledu, se je nebo začelo vse bolj temniti. Hvaležni in veseli smo bili, da smo se pravočasno odločili za krajšo različico ture in da nismo več visoko v gorah.

Kmalu za tem so nebo prekrili temni oblaki, sledili so dež, nevihta in neurje – mi pa smo vse to spremljali na varnem in suhem.

Za sladek zaključek dneva seveda ni manjkal še postanek za znameniti trojanski krof.

Domov smo se v poznih večernih urah vrnili utrujeni, a bogatejši za še eno nepozabno planinsko doživetje.

Maja Krajnc